Slovenska smučarka Meta Hrovat je na svojem Instagramu objavila, da zaključuje svojo smučarsko kariero.

V objavi je zapisala:

"Če ne gre pač ne butaš z glavo skozi zid, ampak najdeš pot okoli. Kot ste mogoče opazili, tudi letos nisem štartala sezone. Ne zdi se mi pomembno razpredati o mojih odločitvah. Kogar zanima, vedno lahko vpraša (ali prebere v komentarju spodaj). Prav tako želim z vsemi svojimi izkušnjami biti na voljo naslednjim generacijam v alpskem smučanju, tem meni osebno najlepšem športu na svetu. Ostajam Meta in ti želim, da tudi ti, ki to bereš, uživaš v tem kar počneš in naj te ne bo strah, če se vmes kdaj zgodi ‘življenje’! In en velik HVALA vsem, ki kljub mojim odločitvam močno verjamete vame.

Pogum ali samo neskončno velik strah?

Včasih se mi zdi, da je smučanje izbralo mene, nisem jaz izbrala smučanja. Moja pot v profesionalen šport je bila tako naravna, spontana, brez pomislekov, večino časa me je v športu gnala čista strast. Imeti takšno strast do nečesa, kot sem jo imela jaz do tega športa, je privilegij, katerega smo deležni le redki srečneži. Kako močno bi ga privoščila prav vsaki živi duši na planetu.

Svojo športno pot bi razdelila na tri poglavja.
Prvo poglavje imenujem igra. To je obdobje, ko se je vse v povezavi s športom zdelo sila enostavno. Vse kar me je takrat resnično zanimalo, je bilo to, kako bom čim hitreje opravila z željami trenerjev, da se bom potem spet lahko posvetila vsem traparijam, ki so bile na vsakodnevnem sporedu.
Drugo poglavje bi imenovala: Diham, spim in jem za šport. V tem obdobju sem na svoji poti doživela mnogo evforičnih vzponov in globokih padcev. Začela sem nastopati v evropskem pokalu. To je bila zame velika prelomnica. Že takoj sem začela dosegati dobre rezultate in moja športna pot se je začela silovito vzpenjati na popolnoma drug nivo. Osebno zares nevem če sem bila pripravljena na takšen vzpon. Že zelo hitro sem podpisala svojo prvo pravo sponzorsko pogodbo. Moje otroške sanje so se začele uresničevati, vse kar si je mala Meta nekoč le želela, je bilo na dosegu rok, vse je bilo tukaj. Po uspešnih nastopih na tekmah evropskega pokala sem zelo hitro nastopila tudi na svetovnem pokalu in kaj hitro stopila na oder za zmagovalke v družbi Tesse Worley in Viktorie Rebensburg. Obe sem od malih nog spremljala prek televizijskih ekranov v topli dnevni sobi. Kako živo se spominjam prvih stopničk v svetovnem pokalu in kako živo se spominjam Hefota (mojega dolgoletnega trenerja in najboljšega prijatelja hkrati), ko je rekel naj ostanem z nogami trdno na tleh tudi takrat, ko me začne sila uspeha vleči k nebu.

Na treningu nekaj dni po tekmi je rekel, da so se mi stopničke v svetovnem pokalu zgodile mnogo prezgodaj. Tega stavka v tistem trenutku, ko so bila moja čustva nekje v zunaj zemeljski dimenziji, nisem razumela, vendar zdaj ta stavek popolnoma razumem. Med hitrim vzponom moje kariere, so se neopazno začele težave s hrano, ki so zaznamovale doberšen del moje kariere. Težko je povedati, kaj me je privedlo do tega, a če pogledam nazaj so bile vse solze, ki so stekle po mojih licih in licih mojih staršev, zaradi obsesije s tem kaj lahko pojem in česa ne, nekaj česar ne bi privoščila prav nikomur. Zavedam pa se, da je težav s prehranjevanjem v športu ogromno. Moja družina se včasih ni mogla iskreno veseliti mojih uspehov, saj je bila v ozadju vedno temna senca mojih težav. Staršema se ne morem zahvaliti dovolj, saj sta kljub vsem skrbem, ki sem jih povzročila, VEDNO vrjela vame! Vmes so mi pot prekrižale še marsikatere zdravstvene težave, katerih sem se vedno lotila zagnano, brez pomislekov sem našla pot nazj na smuči, tudi ko je bilo hudo sem verjela in si želela le čim hitreje stopiti nazaj na smuči, začutiti sneg pod nogami in slišati žvižganje vetra okoli moje čelade. Zaključek drugega poglavja moje športne poti pa je, ko sem se odločila stopiti na samostojno pot, v iskanju tistega nekaj več. Vendar ko pogledam nazaj »nekaj več«, ne pomeni vedno tudi bolje! Sama sem oseba, ki rabi biližino ljudi, družbo in občutek pripadnosti. Ob odločitvi, da grem na samostojno pot me je bilo strah, tako močno strah. Strah me je bilo, kaj bodo mislili ljudje? Kaj si bodo mislile moje sotekmovalke, kaj bodo rekli trenerji?

A želja po perfekcionizmu je bila močnejša, odločila sem se, da grem na samostojno pot. Ta pot je bila bolj zahteva, kot sem si kadarkoli predstavljala, večino časa sem se počutila zelo osamljeno, čeprav sem imela okoli sebe čudovito ekipo, je bilo težko, moja samozavest pa je bila iz tekme v tekmo nižja, počutila sem se nemočno, zadala sem si preveč in teža na mojem hrbtu se mi je v enem trenutku zdela prevelika, da bi jo lahko nosila. Prvič sem resno pomislila, da v profesionalnem športu ne zdržim več, čutila sem le otopelost. Na štartu nisem več čutila treme, vznemirjenja in metuljkčov v želodcu. Nisem več čutila žalosti, mogoče je težko razumeti, a želela sem si le nekaj čutiti pa tudi če bi to bila žalost! Vsa mavrica, ki mi jo je predstavljal moj najljubši šport na svetu je izgubila barve. Vsa barve so se spremenile v neko brezizrazno sivino. Kako naprej?!
Tretje obdobje v na moji športni poti pa predstavlja en velik oblak sivine in iskanja smisla, ki sem ga neuspešno poskušala iskati na silo. Menjave ekip, razočaranja in neskončna utrujenost. Vsaka budilka ob 4.00 zjutraj mi je postala odveč. Občutek prazne, lahkotne glave med veleslalomskimi vratci je bil vse bolj redek pojav, moje misli so švigale kot nadležni komarji ob dveh ponoči, kar je povročilo, da so bile moje reakcije na smučeh zelo počasne in okorne.
Jeseni pred svojo zadnjo tekovalno sezono 2021/2022 sem tekla po poti v Malo Pišnico, ta pot je moj pobeg. Takrat, ko je moja glava polna vprašanj tam ponavadi najdem odgovore. Tisti dan so v moje oči prišle samo solze, tekla sem zelo počasi saj sem komaj lovila sapo, zrak se mi je zdel tako prekleto težak... Gore mi navadno zbistrijo zamegljen um, a tokrat ni bilo tako, megla je bila vse bolj gosta. Ob misli na tekmovalno sezono mi je postajalo vse bolj slabo.
Vsi, ki me poznajo bi rekli, da z motivacijo nikoli nisem imela težav. Zdelo se je, da bi motivacijo lahko dajala na posojo pa bi jo zame še vedno ostalo več kot dovolj. Kako se je to lahko tako spremenilo? Zakaj so ostali dovolj močni? Samo jaz sem tako krhka, zdi se mi da razpadam delčke.

Tekmovalno alpsko smučanje je v mojih očeh potiho izgubljalo čar, moje oči se niso več zasvetile ob misli, kaj vse je še mogoče doseči v športu, ob misli kako se še lahko izboljšam.

Celo življenje sem posvetila športu, ni mi žal niti za trenutek! Ogromno sem se naučila, spoznala sem ljudi, za katere sem hvaležna do neba. Moja družina in prijatelji so mi vedno stali ob strani in še vedno mi, zaupajo vame, tudi takrat ko jaz dvomim v vsak delček sebe. V šport sem dala vse kar imam, včasih še več, svoje zdravje, odnose z ljudmi, vso moč in energijo... A tudi najbolj strastne ljubezni se lahko končajo, običajno najbolj boleče.

V jeseni 2023 sem se odločila, da je moja profesionalna športna pot končana. Mnogi so mojo takratno odločitev označili za nepremišljeno, a veliko ljudi mi je iskreno stisnilo dlan, saj so čutili, da odločitev ni bila nenadna, kaj šele nepremišljena. Nekaj mesecev po uradnem koncu moje profesionalne športne poti se je v moj bit prikradel velik strah. Kljub temu, da sem začela uživati življenje na drugačen način. Končno sem lahko počela stvari za katere prej ni bilo časa. Tako zagotovo gre nekaj dni, mesecev, a izkazalo se je da to ne more biti realnost. Svet izven mehurčka profesionalnega športa se mi je iz dneva v dan zdel bolj in bolj strašljiv. Znašla sem v svetu, ki mi ni poznan. Iz strahu neznanega sem se vrnila k poznanem, k občutkom katere že poznam, k ljudem ki jih že poznam in jim zaupam, vrnila sem se nazaj na smuči. A vsak trenutek na smučeh sem se počutila, kot da se je čas ustavil. Na smučeh sem se počutila, kot da bi me nekaj močno stiskalo okoli prsi, počutila sem se, da ne spadam več tja. Moje telo mi je dajalo vse rdeče zastave, ki jih je premoglo. Ne spominjam se dneva, ki sem ga na smučeh preživela brez bolečin, nisem več zdržala.

Vprašanje, ki se mi konstantno pojavlja je: Slediti svoji strasti, ki je skozi leta zbledela ali slediti radovednosti. Moj odgovor: Svoji strast sledi dokler še vidiš njene sledi. Ko se sledi strasti izgubijo, je s strastjo prav tako kot s sledjo v snegu. Veter zabriše sledi v snegu, sled si lahko potem samo zamišljaš a kaj, ko te hitro pripelje na napačno pot. Ko se izgubiš sled za svojo strastjo se prepusti radovednosti, uporabiti moraš občutke in ne pozabiti verjeti. Takrat lahko najdeš novo strast.

To je to. Poslovilne žurke tokrat ne bo! Lahko pa pridete na pivo v Julijano in rečemo kakšno ali pa dve!  Hvala vsem, ki kljub vsem mojim težavam in preobratom nekako vrjamete vame, ne samo na smučarskem področju. Povedati moram, da se mi smučanje še vedno zdi najbolj kulski šport na svetu, morda le v drugih oblikah.

Vsem, ki ste zapis prebrali do konca iskreno in iz srca čestitam, prav zares!--"