Tjaša Mislej nagrajenka Slavka Gruma za najboljše besedilo
06.04.2020 Kranj
V Prešernovem gledališču Kranj bi se moral v ponedeljek, 6. aprila, ob 20.00 slovesnozaključiti jubilejni 50. Teden slovenske drame, na sklepni prireditvi bi med drugim podelilitudi prestižno nagrado Slavka Gruma za najboljše novo dramsko besedilo.
Čeprav festivala v predvidenem terminu letos nismo mogli izvesti, je strokovna komisija vsestavi Matej Bogataj (predsednik), Srečko Fišer in Amelia Kraigher vseeno že opravilasvoje delo in med enainštiridesetimi besedili za nagrado Slavka Gruma nominiralanaslednja: Izkoristi in zavrzi me Ize Strehar, Naše skladišče Tjaše Mislej, rabljenaroba Simone Semenič, Sedem dni Katarine Morano in Žige Divjaka ter Vse OK SimoneHamer.Žirija je soglasno odločila, da med nominiranimi besedili letošnjo nagrado Slavka Grumaza novo izvirno slovensko dramsko besedilo podeli Tjaši Mislej za dramsko besedilo Našeskladišče.
NAŠE SKLADIŠČE UtemeljitevŠtiri nevidne delavke, skladiščnice v distopičnem svetu hipersupermegamaksimarketa, skrite
pred očmi kupcev in javnosti prelagajo živilske artikle iz velikih in manjših škatel na poličnike,
lepijo deklaracije na uvoženo robo, prekladajo polno in prazno embalažo gor in dol pa spet
nazaj ... v enolično neskončnost. V prisilno prostovoljni izolaciji strašljivo ogromne skladiščne
hale kot v kakem taborišču z malo stikov z zunanjim svetom delajo, jejo, se umivajo in spijo
štiri delavke. Televizijska nadaljevanka in Talenti pred spanjem so jim zelo skopo odmerjeni.
Domov gredo menda v nedeljo; a ne prav vsako.
Štiri skladiščnice, Evelin, Maria, Suzi in Vera, delajo v stalnem strahu pred izgubo svojih
bednih služb. Neprestana optimizacija delovnega procesa je dejstvo, izpolnjevanje norme
neizprosno, vsaka malica se zaračuna posebej, vsak obisk zdravnika je strošek. V njihovem
delavniku je normirano prav vse: celo odhodi na stranišče, dan pa se konča šele, ko to odobri
nadrejena poslovodja Grebovič, ljubkovalno imenovana Grba; nadur nihče več ne šteje, pa
saj jih tudi nihče ne bo več plačal.
Štiri delavke, štiri skromne eksistence, se svojega položaja jasno zavedajo, a stoično vztrajajo
pri enoličnih opravilih: zaradi mezde, ki jo za zdaj še prejemajo redno. Štiri delavke, vsaka s
svojimi željami, talenti, prepričanji, hotenji in zgodbami; vsaka tudi s sanja(rija)mi o boljšem
življenju, o spremembah, četudi majhnih in skromnih. Medsebojne naklonjenosti, mala
zavezništva in drobni prepiri so tisto, kar edino še osmišlja njihovo eksistenco, njihovemu
delu pa daje nekakšen smisel. Skladiščnice v enoličnem del(avnik)u najdevajo svoje drobne
sreče, male spodbude in mala veselja. Med sodelavkami vlada toplina, skupaj premorejo
dobršno, skorajda zdravo mero samoironije, potrpljenja in humorja, medsebojne tolažbe in
podpore. Najstarejša, Vera, je vodja skladišča z bolečinami v križu. Še pomni svobodo
priljudnih malih trgovinic iz časov socializma in neke druge države ... Maria, magistra
komparativistke s pisateljskim talentom, vsak prosti trenutek na delu izrabi za pisanje zgodb
in upa, da si bo nekoč morda lahko plačala stroške tiska literarnega prvenca ... Suzi,
samohranilka, njena otroka zdaj vzgaja tašča, sanjari le o skromni premestitvi na cvetličarski
oddelek veletrgovine … Evelin, najmlajša, pa je otrok kapitalizma – wanna be pevka, plesalka,
igralka, skratka medijska zvezda – ki pa bo, brez talentov, ostala skladiščnica ...
Svet štirih delavk je zaprta škatla: skladišče je zaprta škatla, v kateri je neznansko število
manjših škatel z najrazličnejšimi rečmi z vseh koncev sveta, ki si jih same ne bodo mogle
nikoli privoščiti.
Utečeno kolesje dela, komunikacije in odnosov med štirimi delavkami prekinjajo motnje:
nenapovedani prihodi poslovodje Grbe, ki grozi z odpuščanji; izgubljeni kupec, ki že dneve ne
najde izhoda iz trgovine in si želi kupiti nekaj, kar ni naprodaj, ko pa to nazadnje vendarle
dobi, svojo željo drago plača; skladiščnik Bigi, ki dostavlja novo robo in se mu nadvse mudi;
vzvišeni regijski direktor, ki svojih delavk še pogleda ne; in novinar nekakšnega TV tednika, ki
se želi pravičniško naslajati nad zgodbami brezpravnih, nevidnih delavk sveta in bi rad svoje
občinstvo osrečil in ogorčil z zgodbo iz resničnega življenja, vendar življenje naših delavk zanj
ni dovolj resnično ... Kako bi tudi bilo? Ko pa je življenje v škatli ...
Skratka, socialna drama. Samo da je v resnici smešna kot komedija, mogoče celo farsa, ki je v
bistvu žalostna. Realistična v slogu, gibka v jeziku in obenem absurdna v maniri. Drama iz
našega okolja in časa, obenem pa distopija, ki nam s krožno dramaturgijo dopušča le malo
upanja na spremembo in odrešitev.
Prikaži več
Prikaži manj