Shunga – dolgo časa prepovedana japonska erotična umetnost, je od 15. aprila pa vse do 3. julija 2011 na ogled v Galeriji-Muzeju Lendava. Razstavo je odprl mag. Anton Balažek, župan Občine Lendava, zbrane nagovoril Franc Gerič, direktor Galerije Muzeja Lendava, razstavo pa je strokovno predstavil dr. András Morgós, profesor na Univerzi za umetnost v Tokiu. Obiskovalcem (tisti mlajši od 16 let si razstavo lahko ogledajo le v spremstvu staršev) želijo z razstavo pričarati posebno doživetje in jih povabiti na potovanje, ki prikazuje v svoji zvrsti specifičen košček kulture japonske družbe v edskem obdobju, velemestno kulturo shunge in njeno predhodnico, erotiko velikaških dvorov. S pomočjo razstavljenih stvaritev in predmetov želijo obiskovalcu nezastrto predstaviti te dolgo časa prikrivane, tudi na ravni mednarodne umetnosti izstopajoče pričevalce pretekle dobe daljne japonske kulture. Pojem shunga1 ima širši in ožji pomen. V širšem pomenu razumemo po vsem svetu erotične stvaritve v upodabljajoči umetnosti in književnosti. V ožjem pomenu pa razumejo današnji raziskovalci slike in druge umetniške stvaritve z erotično tematiko (slike na zvitkih, odtise lesenih matric ipd.), ki imajo ob svoji umetniški vrednosti še vlogo pomembnega kulturnega in zgodovinskega pričevalca o družbi v preteklosti. Japonska ima na erotičnem področju bogato starodavno izročilo. V japonski veri, šintoizmu, so pogosti npr. simboli plodnosti in t. i. festivali, slikovne in stvarne upodobitve erotike. Shungo, ki jo uvrščamo med umetnostne zvrsti, moramo razlikovati od vsakdanjih pornografskih produktov. Osnovo za razlikovanje predstavljata ustvarjalna namera in sporočilo stvaritve. Tematika pornografskih stvaritev je z ljubljenjem oz. spolnim aktom povezana surova in groba telesnost, njihov prvotni cilj pa je v opazovalcu vzbuditi slo po ljubljenju. Pornografske stvaritve ne veljajo za umetnost. V japonskem slikarstvu je shunga zlato dobo doživljala v edskem obdobju (1603‒1868), navezovala pa se je predvsem na umetnostno zvrst ukiyo-e, in predstavljala eno od njenih različic. Obširneje jo bomo predstavili kasneje. Shungo so ustvarjali predvsem v treh velikih središčih ukiyo-e: v Edu (današnjem Tokiu), Kjotu in Osaki. Japonska je bila dolgo časa zaprta pred zahodnimi produkti in tehnologijo. Za trgovanje z zunanjim svetom se je začela odpirati v obdobju Meiji (1868‒1912). V tem času so zaprta japonska pristanišča odprli tudi za tuje trgovske ladje in tako je na evropske in ameriške trge ter v njihove zbirke prihajalo tudi čedalje več stvaritev shunga. Ta dela so navdihnila tudi znane zahodne slikarje, kakršni so Monet, Degas, Van Gogh, Toulouse-Lautrec ali Klimt. Raziskovanja prikritih in dolgo časa zatajevanih pomnikov shunga, njihovo kritično proučevanje in vrednotenje so prišla v svetovnem merilu v ospredje v današnjem času. Sodelovanje in število raziskovalnih projektov na to temo razveseljivo narašča. Za raziskovalce in občinstvo je dostopnih čedalje več stvaritev shunga, z njimi se lahko seznanijo zahvaljujoč tematskim razstavam, publikacijam, knjigam in konferenčnemu gradivu o shungi. Tokratna razstava obsega kronološki razvoj shunge od 18. stoletja do začetka 20. stoletja. Na njej so na ogled slike, naslikane na papir in svilo ter večbarvni in enobarvni odtisi izrezljanih lesenih matric. Pogosti akterji odtisov shunga so žene, možje, ljubimci, kurtizane, matere z otroki in doječe matere, samuraji, stari zakonski možje, star ljubimec, ki gleda prizor, vsiljivec, dvorjani, mačke in psi, ki gledajo spolni akt, ali mačke in psi, v katerih se zaradi opazovanja prizora vzbudi želja po parjenju. Prizorišča na erotičnih odtisih so notranji prostori, npr. sobe, javne hiše, kopališča, prizori pa se dogajajo tudi na prostem, npr. v japonskih vrtovih, vrtnih čajnicah, na izletu, potovanju, v čolnu ipd.