Lado Ambrožič, dolgoletni urednik in obraz slovenske televizije, je v pogovoru z Vesno Milek ob knjigi Spotikanja obujal spomine na Škrabčevi domačiji.  Odkar je Lado televizijsko kariero vpisal v osebno zgodovino in ugasnil na velikem ekranu, nadaljuje za malim računalniškim zaslonom. Zdaj je lahko bolj oseben, njegov pogled bolj odmaknjen in selektiven, a še vedno nepristranski, za mnoge tudi neprijeten. Takšna je metoda dobrega pričevalca. Kakšno leto ali dve je iskal – in nazadnje našel – založnika za obsežno knjigo spominov na prebijanje slovenske televizije skozi politiko od osamosvojitve dalje.
Ko se je 2017 zadnjič službeno odštempljal, so bila za njim dobra štiri desetletja dela na javni Radioteleviziji. Leta 1974 začel na takratni RTV Ljubljana v radijski redakciji pri oddaji Še pomnite, tovariši? Naslov bi bil nekako primeren za knjigo, ki jo je kot Spotikanja pred slabim mesecem izdal pri Založništvu Buča. Skoznjo se namreč sprehodijo mnogi, ki so bili pred letom 1991 tovariši, v takem in drugačnem pomenu. Vzpon na oblast je večina med njimi razumela tudi kot pravico do prostega razpolaganja z mediji. Lado Ambrožič je sočasno sédel v pisarno odgovornega urednika, torej vrhovnega varuha avtonomije Televizije Slovenija. Devet let kasneje se ga je programski svet – po letih neuspelih spotikanj – znebil. Pred uredniško funkcijo in po njej je zasnoval in spravil na ekran še danes gledano oddajo Intervju, ob svojem času priljubljene Družinske zgodbe/vezi, Očetje in sinovi … Leta 2013 je vzel nase varovanje pravic gledalcev in poslušalcev RTV, štiri leta pozneje je, naveličan neodzivnosti matične hiše, dal odpoved in se upokojil.