Na velikem odru Drame premierno uprizorjena igra znamenitega pisatelja in dramatika Milana Kundere Jacques in njegov gospodar v novem prevodu Primoža Viteza in v režiji Doriana Šilca Petka. Dramaturginja je Staša Prah, scenografka Sara Slivnik, kostumografka Tina Bonča, skladatelj Laren Polič Zdravič, koreograf Matjaž Farič, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak in lektor Arko. V uprizoritvi igrajo Branko Šturbej, Timon Šturbej, Pia Zemljič, Rok Vihar, Boris Mihalj, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Veronika Drolc, Eva Jesenovec, Saša Pavlin Stošić in v alteraciji Gorazd Logar in Primož Vrhovec. 
Ali je iti nekam vprašanje svobodne volje? Je. Vendar, ali je z dejstvom, da ne vemo, kam gremo, pogojena resnica našega obstoja? Je nenehno samospraševanje po cilju in bistvu zavedanje, da je treba nekaj spremeniti? Ali pa je mlatenje prazne slame, namenjeno temu, da mine čas in nam ni treba zares začeti spreminjati vzorcev delovanja in mišljenja? Smo ali nismo odgovorni za svoja dejanja?V primeru, da je slednje vprašanje lahko izrečeno še zmeraj brez občutka slabe vesti, brez zavedanja časa, ki je šel naprej, in še zmeraj z istim odgovorom – »Stvari pač take so, kot so« –, potem sta Jacques in njegov Gospodar današnjemu človeku nadvse potrebna lika.Diderot, avtor Fatalista Jacquesa in njegovega gospodarja, je prvi, ki oriše sliko sveta (s katero se ukvarja uprizoritev), kjer se dva moška med potovanjem z zelo jasnim ciljem pomenkujeta in si krajšata čas z opolzkimi zgodbicami in težkimi filozofskimi vprašanji. Diskrepanca med enim in drugim nivojem zgodb je le navidezna, saj smiselnost visokega intelektualnega razvijanja filozofije fatalizma na eni strani in na drugi padanje na slabe šale o ženskih ritih in balkonih ter tem, kdo, kdaj in kje je zgubil nedolžnost, nima druge funkcije kot kratkočasenje. Ne gre za to, da bi se res kaj spremenilo. Ne gre za to, da bi se bil kateri od njiju zmožen spreobrniti. Gre za to, da se soočimo s stanjem družbe, s stanjem časa, v katerem živita, s klimo, ki vlada, in z občutkom brezizhodnosti, v katerega sta ujeta.Staša Prah, Kam gremo? Kdo pa ve, kam gremo … (odlomek)