V petek, 22. februarja so v Veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor pod taktirko glasbenega vodje in dirigentke Karen Kamenšek in v režiji Alessia Pizzecha premierno uprizorili opero Georgesa Bizeta Carmen, eno najuspešnejših in najpogosteje izvajanih opernih stvaritev v svetovnih gledališčih.

Nastopili so Rita-Lucia Schneider k. g. (Carmen), Matjaž Stopinšek (José), Jože Vidic k. g. (Escamillo), Sabina Cvilak (Micaëla), Marko Mandir k. g. (Zuniga), Jaki Jurgec (Morales), Katja Konvalinka k. g. (Frasquita), Rebeka Lokar k. g. (Mercedes), Marjan Trček k. g. (Dancairo), Dušan Topolovec (Remendado) ter orkester, zbor in balet Opere in baleta SNG Maribor. Scenograf je Michele Ricciarini, kostumografka Sandra von Trauttmansdorff, koreografka Valentina Turcu, oblikovalec luči Pascal Mérat, zborovodja Robert Mraček in koncertna mojstra Saša Olenjuk ter Vita Gregorc.

Carmen je Georges Bizet napisal po noveli Prosperja Mériméeja. Ta je takoj po natisu leta 1845 vzbudila veliko zanimanje pariške družbe, saj kaže očiten odmik od klasicistično-romantičnega fantazijskega sveta ter premik proti realnemu družbenemu okolju in njegovim socialnim problemom: Romkinja in njen ljubimec, ki dezertira in postane bandit, sta bila za takratno meščansko družbo obstranca. Celo po tridesetih letih je bila takšna vsebina zelo tvegana kot predloga za operni libreto - Bizet se je zavedal, da bo s svojo opero izzval močna nasprotovanja. Prvo dejanje pri krstni izvedbi Carmen (na ta dan, 3. marca 1875, je Bizet postal vitez častne legije) in delno tudi drugo so poslušalci sprejeli z aplavzom, vendar je navdušenje naglo pojemalo, tako da je izvedba ob sklepu večinoma naletela na hladen odziv. Carmen so z velikim uspehom uprizorili šele leta 1899 v dunajski Dvorni operi pod vodstvom Gustava Mahlerja, ki je zaznamoval njeno »zmagovito« pot po evropskih in ameriških opernih odrih.

Režiser Alessio Pizzech o aktualni mariborski postavitvi pravi: »Carmen sproža prevrat v moških srcih, s svojo strastjo premaguje meščanski duh tistih, ki prihajajo v stik z njo. V stiku z njo se moški spreminjajo v nižja bitja, postajajo bežne osebe iz spektakelskega sveta bikoborbe ali pa so samo še v vrtinec spominov in sanjarij posrkani adolescenti, ki se ne morejo razviti v polnokrvne moške, marveč ostajajo neizprosno vklenjeni v svoje otroštvo in v svojo šibkost, kakor uročeni od zapeljive pesmi Carmen. Zaradi takšnega močno simbolnega in zanesenega pogleda na Carmen sem se preprosto moral oddaljiti od libreta in prebrati didaskalije na novo, vsekakor veliko svobodneje. Skozi Bizetovo glasbo diha mediteranski svet, ki ga zaznamuje neodpravljivo nasprotje med nasiljem in seksualnostjo, ljubeznijo in smrtjo. Podobno močna napetost je zaznamovala dramatiko Garcíe Lorce, tu pa je našla svoj odrski izraz v slikovitih portretih romskega sveta, kjer se vse vrti okoli Carmen. Družbeni mikrosistem tihotapcev, katerih življenje teče v gorah ali v razbrzdanih plesih v gostilni Lillasa Pastia, zariše kulturno popotovanje od slovanskega sveta proti Španiji. Romski svet je vedno onkraj pravil, toda ker spaja različne geografske prostore, je obenem življenjski sok in temelj, od koder vznikata psihofizična dialektika moškega in ženskega - ter njena velikanska uprizoritvena moč.«