Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor je v sredo, 5. oktobra, pripravila pogovor o uprizoritvi "Zborovanje ptic" v režiji Jerneja Lorencija. Na katerem so ustvarjalci predstavili svoje izkušnje, mnenja in stališča, in sicer od razumevanja dramskega besedila, ustvarjalnega procesa do odziva občinstva. Pogovor z ustvarjalci je vodil priznani gledališki kritik in publicist Slavko Pezdir. Uprizoritev mistične pesnitve perzijskega pesnika Farida ud-Dina Attarja iz 12. stoletja v priredbi Jean-Clauda Carrièra in njena aktualna dimenzija je poskrbela za polemično razpravo tako o pasteh, ki nas vodijo na poti do samospoznanja, kot o poslanstvu gledališča in umetnosti nasploh. Farid ud-Din Attar, perzijski pesnik iz 12. stoletja, je iz stare sufijske zgodbe o pticah ustvaril eno najlepših alegoričnih pesnitev v verzih Manteq Al-Teyr (Zborovanje ptic) o iskanju resnice življenja in minevanja. Francoski pisatelj Jean-Claude Carrière je tekst predelal v gledališko igro, ki so jo v režiji Petra Brooka leta 1979 igrali na festivalu v Avignonu in kasneje uspešno tudi drugod. Ptice (simbol človeške duše) se po nagovoru Smrdokavre odločijo, da bodo poiskale mitskega ptiča Simorgha, skrivnostno bitje, ki naj bi bil del vidnega kot tudi nevidnega sveta. Na poti skozi puščavo zemeljskih izkušenj neodločno begajo, se srečajo s tistimi, ki so že pred njimi zašle, se ustavile, odnehale ali se preprosto želele vrniti v svoj stari svet. Poleg nevarnosti tako doživljajo še stisko lastne neodločenosti: napredovati, premagati prepreke, preiti nemogoče ali se vrniti v znano. Ob spoznanju, da so še vedno na istem mestu, se zlijejo s to svetlobo, ki je začetek in konec vsega. Gre pravzaprav za le navidezno, nekakšno negibno potovanje v lastno notranjost, kjer je pogosto treba plačati visoko ceno, da smo se sposobni soočiti sami s seboj, prepoznati svoje »sence« (zavezanost zemeljskemu, zaslepljenosti, okvire uma) in da zaživimo s svetlobo v sebi, ki nam je bila podeljena in je naša prvinska popolna podoba, naša čista esenca.