Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor je v petek, 22. januarja 2010, v Stari dvorani premierno uprizorila glasbeno komedijo Bebop Borisa Viana v režiji Vita Tauferja. Igrajo Miha Bezeljak, Tadej Toš, Vladimir Vlaškalić, Bojan Maroševič in Mateja Pucko. Pisatelj, pesnik, patafizik, trobentač, pevec, inženir, skladatelj, igralec, prevajalec, izumitelj, slikar Boris Vian (10. 3. 1920–23. 6. 1959) je v svojem kratkem življenju ustvaril fascinanten opus tekstov in glasbe. Poleg šansonov, ki jih v Franciji pozna skorajda vsak otrok, je njegovo najbolj znano delo roman Pena dni (L'écume des jours, 1947). Leta 1948 je spoznal skupino ljudi, združenih pod psevdoinstitucionalno streho Kolegija za patafiziko, ljudi, ki so se zlasti skozi literaturo in življenjski slog ukvarjali z 'iskanjem elegantnih imaginarnih rešitev problemov po načelu najmanjšega odpora'. Takrat je napisal večino svojih gledaliških besedil, med njimi tudi enodejanko Meduzina glava (Tête de Méduse, 1951). »Vianov tekst je napisan kot jazz,« pravi prevajalec in dramaturg Primož Vitez. »Razmeroma preprosta zgodba s klasičnim ljubezenskim trikotnikom, ki se proti koncu razraste v štirikotnik, je formulirana z briljantnimi menjavami tempov, ki strojijo monologe, dialoge in prizore, v katerih govorijo trije ali štirje liki. V to zgodbo je vtkana tradicionalna rafiniranost francoske komediografije, kakršno so izpilili Molière, Marivaux, Rostand in Feydeau, in neprekosljivi francoski smisel za besedilni ritem, vse skupaj pa je podprto z neizčrpno intertekstualnostjo in ostro nabrušeno (samo)ironijo, ki se lahko kosa s klasičnimi intelektualnimi mojstri iz sedemnajstega ali osemnajstega stoletja.« »Našo igro razumem kot produkt teatra absurda in eksistencialistični eksemplar. V časih, kot je tale naš, ko ima človek močan občutek, da je vsaka akcija obsojena na propad, je prijetna in dobrodošla misel, ki je verjetno padla na pamet glavnemu junaku naše igre, da se edino s strastnim angažmajem, pa čeprav absurdnim, iztrgaš deliriju bivanja v nebivanju – v praznini, odtujenosti, obupu ...,« je povedal režiser Vito Taufer za gledališki list. In dodal: »Originalen naslov ”Meduzina glava” mi ni bil všeč. Kot jaz razumem to stvar, je bebop razbil harmonične in ritmične forme swinga in starejših oblik jazza; vnašal je nove lestvice, disonance, nepravilne ritme, neobičajne harmonije, fragmentarnost, improvizacijo … nekako tako kot v vsebini in formi tele naše zgodbe o razpadu klasičnega ljubezenskega trikotnika ...« Tekst Borisa Viana z originalnim naslovom Tête de Méduse je prevedel Primož Vitez, ki je hkrati tudi avtor/prevajalec uglasbenih pesmi ter dramaturg predstave. Glasbo je prispeval Mitja Vrhovnik Smrekar, scenograf je Branko Hojnik, korepetitorka Zvezdana Novaković, kostumografka Nina Jagodic, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak, lektor Simon Šerbinek, oblikovalka maske Mirjana Djordjević.