Rektor Univerze v Mariboru prof. dr. Ivan Rozman je na Senatu Univerze v Mariboru pripravil sprejem za akademkinjo prof. dr. Zinko Zorko, ki je minuli teden postala redna članica SAZU. Prof. dr. Zinka Zorko se je rodila 24. februarja 1936 v Spodnji Kapli na Kozjaku. Po maturi v Mariboru je študirala slovenistiko in rusistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je 1968 doktorirala iz slovenske dialektologije. Službovala je kakšnih deset let kot srednješolska profesorica na Ravnah, od 1971 pa na Pedagoški fakulteti v Mariboru; 1996 je tam dosegla naziv redne profesorice za zgodovino in dialektologijo slovenskega jezika; nekaj kasneje je bila izbrana za prorektorico mariborske univerze. Kot gostujoča profesorica je v tem času predavala na univerzah v Ljubljani, Gradcu, Celovcu, Trstu in Zadru; od 1972 sodelovala pri strokovnem izpopolnjevanju slovenskih učiteljev v zamejstvu (Porabje, Koroška, Italija), organizirala dva mednarodna dialektološka simpozija v Mariboru, se redno in aktivno udeleževala Škrabčevih simpozijev in simpozijev v madžarskem Szombathelyju, v Zagrebu, Katowicah in drugod ter številnih strokovnih zborovanj Slavističnega društva Slovenije. Njeno poglavitno raziskovalno delo je namenjeno preučevanju koroških, štajerskih in panonskih narečij, to je govorov vsega slovenskega severovzhoda, seveda tudi onstran državne meje v Avstriji in na Madžarskem. Za Maribor kot mesto na stičišču treh štajerskih narečij in slovensko severovzhodno središče je ugotovila in podala značilnosti pokrajinskega knjižno pogovornega jezika. S posebno pozornostjo se je – nadalje – posvetila haloškemu narečju, od prleščine pa zlasti govorom krajev, od koder so prišli pomembni soustvarjalci slovenske kulturne podobe, tako Miklošičevega Radomerščaka, Murščevega Biša, Borkove Gomile pri Kogu. Preko meje je s svojimi preiskavami segla v tako imenovani radgonski in porabski kot (Žetinci; Gornji Senik, Števanovci). V monografskem prikazu narečij v Dravski dolini je skrbnemu in podrobnemu zbiranju gradiva, kar je njena temeljna odlika, pridodala sintetične razglede po narečnih značilnostih širših območij. Tudi v svoji drugi monografski publikaciji, ki sicer nosi naslov Haloško narečje in druge dialektološke študije (1998) in je zbornik tematsko različnih razprav, segajo njeni dialektološki pogledi mnogo širše, povzemajoče jih razširja na skupke narečij oziroma na narečne baze: posveti se na primer daljšanju akuta v severovzhodnih slovenskih narečjih kot celoti ali pa njihovim oblikoslovnim značilnostim in primerjavi s slovenskim knjižnim jezikom. Zanimive rezultate je dala njena natančna raziskava slovensko-madžarskih jezikovnih stikov in vplivov v lendavskem kotu, prav tako pa tudi popis in preučitev narečnih prvin v Prežihovem pisanju in osvetlitev različnih jezikovnih vprašanj v pisanju starejših štajerskih in pomurskih piscev (Volkmer, Dajnko, Ivanocy). S prof. dr. Zinko Zorko je »slovenski severovzhod pridobil nadvse dobro in plodovito dialektologinjo«; dodati bi bilo treba, da tudi sistematično in vztrajno jezikoslovno osvetljevalko kulturne zgodovine in podobe tega kulturno občutljivega slovenskega – koroško-kozjaško-kobansko-mariborsko-haloško-prleško-radgonsko-prekmursko-porabskega – predela, kjer se slovenski svet stika z nemškim, madžarskim in hrvaškim. Skupščina SAZU je prof. dr. Zinko Zorko 12. junija 2003 izvolila za izredno članico in 18. junija 2009 za redno članico SAZU.