Vrhunski slovenski in svetovni alpinist Tomaž Humar je 9. novembra 2009 edinemu članu odprave v bazni tabor sporočil svoje zadnje besede. »Jagat, ta je moj zadnji« je bilo sporočilo, ki ga je Tomaž sporočil po velikih težavah pri sestopu iz nepalske gore Langtang Lirung. Vzpon na 7227 metrov visoko goro se je pričel 5. novembra 2009, le štiri dni pozneje pa se je Humar hudo poškodoval. Reševalna akcija, v katero so se vključili tudi švicarski reševalci, je sicer stekla takoj, a zaradi slabega vremena helikopter ni mogel poleteti. Ko so alpinista vendarle locirali, pa je bilo žal prepozno; Simon Anthamatten, eden najbolj izkušenih reševalcev na svetu, je Tomaža lahko samo še pripel na reševalno vrv in helikotper ter ga odpeljal v bazni tabor. Posmrtne ostanke so kasneje raztresli po najvišjem gorovju na svetu, na žalni slovesnosti pod Kamniškimi Alpami pa se je od Tomaža poslovila množica ljudi, ki kar ni mogla verjeti, da je svet zapustil eden najbolj pogumnih in cenjenih svetovnih alpinistov. Tomaž, za katerega je marsikdo trdil, da ima devet življenj, je v svoji alpinistični karieri požel simpatije širom sveta, večkrat pa so ga prav zaradi njegove trme tudi kritizirali. Njegova pot bi se lahko končala tudi na pakistanskem osemtisočaku Nanga Parbat, kjer je želel sam osvojiti do takrat še nepremagano steno, a vreme mu ni bilo naklonjeno. Izkopal je luknjo, kjer je čakal na pomoč, v reševalno akcijo pa se je takrat vključil tudi tedanji predsednik države Janez Drnovšek. Kljub temu, da v Pakistanu ni dovoljeno reševanje v gorah nad 6000 metri, je pakistanski predsednik odobril reševanje. Po šestih dneh sta Tomaža iz police potegnila na varno pilota tamkajšnje vojske, pri tem pa so imeli neizmerno srečo, saj se je rešeni alpinist pozabil odvezati iz stene, zaradi česar, bi lahko helikopter tudi strmoglavil. Za svoje dosežke je Humar prejel številne nagrade. Za vzpon na Ama Dablam je leta 1996 prejel zlati cepin, leta 1999 je prejel prvo nominacijo za zlati cepin in sicer za solo vzpon na Daulairi, leta 2004 pa še drugo nominacijo za vzpon za Aconcaguo. Encijan za življenjsko delo je leta 2000 prejel skupaj z Tirolcem Reinholdom Messnerjem in Edmundom Hillaryem.